Tolminska korita: k hudiču in nazaj
Click here for an English version of this text
Tako je. Prispevek govori o Tolminskih koritih, najbolj znani tolminski turistični znamenitosti. To pa ne. Prispevek ni opis atrakcije, ne vodnik, niti ne vsebuje namigov za top pet fotografskih kotičkov. Je zgodba o zgodbah zgodb in tako nazaj. Stare ljudske legende, poimenovanja in pol zgodovinske zgodbe so skozi leta oblikovale kraj, poudarile številne obraze edinstvene narave in ji podarile glas. Dobrodošli v vzporednem svetu divjih bab, hudičev in pekla Danteja Alighierija.
Več tisoč let je trajalo, da sta reki Tolminka in Zadlaščica urezali globoke in valovite kanjone Tolminskih korit. Kristalno čista voda, obdana s strmimi stenami, prekritimi z zelenim mahom, jutranja meglica nad rekama, hladen vetrič, jame in kaskade – vse to pod senco Hudičevega mostu. Nadrealistična slika. Ni čudno, da je divja, skrivnostna narava razplamtela domišljijo ljudi. Potopimo se naravnost vanjo!
Svojčas je bilo potrebno požreti kar nekaj smrklja
Korak za korakom po stopnicah naravnost do sotočja Tolminke in Zadlaščice. Nekoč tukaj ni bilo mostov, niti ceste, ki bi povezala Tolmin z vasmi na drugi strani brega. Ljudem ni preostalo drugega, kot da so se na drugo stran podali po prepadnih stezicah ali ob reki, kjer so morali prečkati brv. Poleg vsega pa so morali še neprestano oprezati, da se izognejo nepotrebnim sestankom s prav posebno žensko.
Znano je, da so v starih časih v Posočju živele številne divje babe, nekatere prav “fajn”, druge malo manj. Duga baba je bila ena izmed njih. S svojimi dolgimi neurejenimi zelenimi lasmi, ki so bili polni uši, črnimi ostrimi nohti, ogromnim ukrivljenim nosom, zadušljivim dahom in strganimi oblačili ni veljala ravno za vaško lepotico. Ubožca se je naselila v Zadlaški jami nad Tolminskimi koriti.
A naj se vam ne zasmili prehitro, ker je bila nagajive in muhaste narave. Večino prostega časa je presedela pred svojim domovanjem in stražila vhod v jamo. Od tam je imela pregled nad potjo, ki vodi do sotočja dveh rek.
Kadar koli je na tej poti zagledala tujca, je zdrvela dol, prečkala rečno brv in vsa vznemirjena pričakala nesrečnega izbranca s svojo najljubšo zahtevo. Nič hudega slutečemu prišleku je naročila, naj jo na ramenih odnese čez deročo vodo.
Če je oseba nalogo uspešno opravila, je pridobila pravico prehoda in dostopa do čudovitih sotesk. Bravo! Toda v primeru, da je dostava spodletela, je duga baba iz svojega strganega rokava stresla še en trik. Kot alternativo je obiskovalcu ponudila svojo hišno specialiteto: kos kruha na debelo premazanega s sluzastim smrkljem. Toliko ga je bilo, da je kar kapljalo z njega! Seveda revež ni smel niti pomisliti, da bi gostoljubno gesto zavrnil. Mljask.
Medvedja zagata
Mogoče je sporočilo te smešne zgodbe, da samo pogumen človek lahko okusi lepoto. V nasprotnem primeru dobiš smrkljev sendvič. Toda čisto iskreno, katera od danih možnosti v resnici zahteva več poguma?
Zgodba tudi pojasnjuje, zakaj nekoč niso imeli težav s poplavo obiskovalcev. Čez čas se je divja dama upokojila in v zameno za njene vse življenjske dosežke je prejela prav simpatičen lesen kip, postavljen je tik pred Zadlaško jamo. Danes lahko brezskrbno prečkate brv po lesenem mostu in vstopite v divje kanjone. Vijugasta steza skozi v skalo izklesane predore vodi do barvitega termalnega izvira tik pod razpetim Hudičevim mostom.
Naprej. Strma pot sledi vedno močnejšemu bučanju hudourniške Zadlaščice – Skakalce, kjer voda preskakuje kamnite stopnice. Tukaj na svojo zgodbo čaka naslednji nenavadni naravni pojav – Medvedova glava. Nekoč pred davnimi časi se je trikotni kamen odločil za premik. A na poti proti reki se je zagozdil med ozki steni kanjona. Zataknjen v času sedaj tvori naravni most. Z zelenjem obraščena skala močno spominja na glavo medveda in od tod tudi ime. Za samosvojim kamnom nisem uspela izbrskati nobene štorije o medvedu, zato le-ta ostaja skrivnost.
"Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate”
Po cesti in zopet navzgor. Toplo, toplo, vroče! Zadlaška jama, poimenovana po bližnji vasi Zadlaz, je med domačini znana predvsem kot nedotakljiv dom duge babe. A jama ima še eno ime, in sicer po slavnem italijanskem pesniku.
Legenda pravi, da je na začetku 14. stoletja tankočutni pesnik Dante Alighieri kot gost oglejskega patriarha obiskal Tolmin. Med svojim bivanjem je veliko časa posvetil raziskovanju divje soteske. Nihče natanko ne ve, kaj je zagledal v Zadlaški jami, a očitno veliko in preveč,saj naj bi ta navdihnila peklenski del njegove Božanske komedije. Izvir zla in devetih krogov pekla.
Ali je zgodba resnična ali ne, je stvar razprave, ime se je kljub vsemu prijelo. Dantejeva jama velja za eno zahtevnejših turističnih jam. Jamska mreža je dolga 1140 m, globoka 41 m in ima tri večje dvorane. Nikar se ne podajte notri nepripravljeni in brez vodnika. Še Dante brez Virgila ne bi prišel prav daleč. Nihče si ne želi ostati v peklu nepovabljen. Neugodno, nerodno in predrzno.
Zlovešči most
Ko napoči skrajni čas za izhod iz tega demonskega kraja, morate prečkati še Hudičev most. Lesena različica je bila prvič zgrajena pred prvo svetovno vojno.
Leta 1929 so Italijani leseni most zamenjali z železno konstrukcijo in ga poimenovali Ponte del Diavolo. Ko so gradili mostove čez takšne ozke in visoke soteske, so graditelji raje poklicali na pomoč temne sile, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad peklenskim svetom (Kozinc 2014, 102).
Hudič je dobil akreditacijo in most njegovo ime. Takih mostov je po Sloveniji kar veliko. Ta hudič je pravzaprav uspešen poslovnež z lastno slovensko franšizo.
Vrti se pogled s slikovitega mostu, ki se razteza 60m visoko nad sotesko. Spodaj leži neukročena, divja lepota, ki draži radovedne duše. A narava ima svoja pravila in je brez favoritov. Prav nepredvidljiva moč narave je sporočilo, ki ga zgodbe prenašajo iz ene generacije v drugo. Zanimivo, da so ravno demonski kraji tako izredno privlačni. Gotovo je eno: nekdo ima hudičevo dober okus.
