Mostovi. Ljudske mojstrovine, ki omogočijo prečkanje navadno težko prehodnih območij. Teh v skrajno razgibani dolini Soče ne manjka. Tukaj vse živi In se giblje - Dežela žive vode. Dinamična pokrajina je s skalnatimi vrhovi, kanjoni, rekami in grebeni razpršila kraje in ljudi. Puntarji, kotarji, hribovci, graparji… trmasti prebivalci, ki z duhovito pikrostjo vsak v svojem jeziku zagovarjajo “štorijo” iz svojega brega. Premostitev je bila nujna poteza. Čez Sočo, Nadižo, Koritnico, Tolminko, čez kanjone in čez jezera so se skozi leta in stoletja spletli mostovi, ki so povezali različne svetove in utrdili pot nepredvidljivi prihodnosti. Leseni, železni, kamniti, vsak s svojo zgodbo o preteklosti, kulturi, razdiranju in povezovanju. Spodaj smo izbrskali par mostov s prav posebnim karakterjem.

Most na Soči. V osrčju leži smaragdno jezero, dva bregova pa povezuje star, zaobljen most. Mir in mehkoba. Postanek reke Soče, mediteranska siesta na poti proti morju. Na površju se dogaja življenje. Kajak, kanu, veseli ribiči in manj vesele ribe, ladja Lucija, plovne race in oprezni fotografi – privlačna sila vode v akciji. A mnogi obiskovalci se ne zavedajo, da je jezero sodoben dodatek naravni krajini. Kaj se torej skriva pod živahno poetiko na gladini?

Je kaj novic iz gozda? Zgodba o mali partizanski tehniki, ki je globoko v soteski Zadlaščice, tiskala prepovedane besede.