Zgodba o pozabljeni partizanski tiskarni
Click here for an English version of this text
»Dej, gremo do Tehnike Krn!«
»Kam?«
»Tehnike Krn.«
»Ki ti ni jasno? A ne bi šli rajš vn, itak je vse zaprto?«
»Ki tbe ni jasno?«
Dialog med člani istega gospodinjstva. Legenda tminščine (ki = kaj, šli= odpravili, tbe = tebi)
Čri, čri, čri. Glas čričkov v nelagodni tišini. Priznati moram, da sem dolgo in poglobljeno tuhtala, če naslednje besede javno napišem na papir. Odločitev je padla. Ob tej priliki odobrim celo kakšen dodaten vic na svetlo barvo mojih las. Ob imenu Tehnika Krn sem namreč najprej pomislila, da gre za neke vrste skladišče, trgovino s tehničnimi pripomočki. Nakar se je izkazalo, da je to stara partizanska tiskarna skrita globoko v soteski reke Zadlaščice. Kar dajte, ustrelite vame te ostre poglede neodobravanja!
Obliž na načeto javno podobo in pot pod noge. Iz Tolmina se peljemo skozi vas Žabče in nadaljujemo proti Tolminskim Ravnam. Na vogalu ceste stoji tabla "Partizanska Tehnika Krn", ki nas usmeri na začetek poti.
Sprehod do hiške je bila spontana ideja, brez vsakih pričakovanj. Predvsem pa nisem pričakovala te ravno prav divje, prvobitne narave, ki je na nek način ostala lokalna skrivnost.
Zdrs po strmi poti slovenske zgodovine
Prvi del poteka po široki stezi ob (ali po) cevovodu hidroelektrarne Zadlaščica, ki nas pripelje na vrh griča. Od tam se po strmi partizanski stezici spustimo v gozd. Pot je partizanska v pravem pomenu besede: sila strma, zelo zdrsljiva in prav posrečena.
Pristanemo v naročju romantične soteske. Smaragdni odtenki Zadlaščice polzijo med kamnitimi ploščami, raztresenimi po rečni strugi. Pogled je tako očarljiv in nepričakovan, da zlahka spregledamo drobno leseno barako s slamnato streho, naslonjeno na 70-metrsko previsno steno.
Ohranjanje tajnosti, nevidnosti je bil namen. Postavitev tiskarne je bila premišljena in izjemno funkcionalna. Kolosalna stena nad hiško ni služila le za kamuflažo. Tehniki namreč nudi naravno zaščito in jo ohranja suho skozi vse leto. Njena notranjost je skromna. Sedaj tam stojita le še osamljena klop in polica z informacijami in knjigo obiskovalcev. Preostali del prostora pa je prepuščen domišljiji. Kljub navidezni skromnosti so se v tej majhni baraki dogajale velike stvari. Ta divji kraj je vdahnil življenje ilegalni slovenski besedi.
Odtisi zgodovine na ciklostilu
Lokalni partizani so najprej tiskali tisk v okoliških kmečkih hišah. Kasneje so tiskarno, zaradi naraščajoče nevarnosti, preselili v odmaknjeno sotesko Zadlaščice. Tehniko Krn (znana tudi pod imenom C32 KRN) so zgradili pozimi 1943 po predaji Italije. A s širjenjem idej odporniškega gibanja je mala gozdna tiskarna nadaljevala tudi pod zasedbo novih okupatorjev, nacistične Nemčije. Bila je ena izmed 38 skritih partizanskih tiskarn, ki so delovale po Sloveniji.
V Tehniki Krn naj bi aktivno sodelovalo osem partizanov in partizank. Tiskali in reproducirali so ilegalne periodične, med njimi tudi Mladino in Primorski dnevnik, ter neperiodične publikacije, kot so kreativni grafični plakati, letaki in celo pesmarice. Nezakonita beseda je potovala po podzemni mreži v Baško grapo, po Cerkljanskem, Kobariškem, Bovškem in v Goriška brda. Novice so dosegle celo današnje obmejne dežele Benečije, Rezije in Furlanije. Tveganje je bilo veliko. Odtisi zgodovine so bili zaradi nenehne nevarnosti obsojeni na kratko življenje.
Partizanski tisk je imel ključno povezovalno vlogo v slovenskem odporniškem gibanju. Z njim so širili težko pričakovane informacije med civilno prebivalstvo, spodbudili ljudi k uporu. Tisk je predstavljal alternativo, protiutež razširjeni fašistični propagandi. Imel je tudi pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture med vojno. Svež veter slovenskih besed se je posebej globoko dotaknil prebivalcev Primorske, ki so bili deležni več kot 20 let fašističnega pritiska.
Po končani kalvariji prve svetovne vojne so bili namreč prebivalci te regije na milost in nemilost prepuščeni zmagovitim državam antante.
S podpisom Rapalske pogodbe je tretjina slovenskega etničnega ozemlja naenkrat postala del Italije. Ta pa v tistem času ni imela posebnega posluha za manjšine. Slovenski jezik in kultura sta bila pod vladavino Italije zaničevana in prepovedana. Ljudje so se bili prisiljeni naučiti in govoriti italijansko. S pojavom Benita Mussolinija in vzponom fašizma je toleranca do slovanskih narodov le še hitreje padala. Iz zatiranja pa se je rodil upor.
Off the record
Nekaj kamnitih plošč stran od barake na odkritje čaka še ena poslastica. Stisnjen v središču impresivne kamnite dvorane šumi elegantni slap Kašan. Trd zvok vode, ki pada po kamnitih stopnicah, postopoma obmolkne v kristalno zelenem bazenu. Vabljivo! Toda skok v to mrzlo vodo zagotavlja enako hiter izhod. Ob pogledu na idilo si je težko predstavljati, da je soteska v preteklosti ponujala zavetje prav posebni misiji.
Mala tiskarna v soteski je delovala vse do konca vojne. Domačini so uspešno ohranjali skrivnostni izvir novic. Sovražnik ni tiskarne nikoli odkril in če smo iskreni, je tudi pri meni trajalo kar nekaj časa. Od grozot druge svetovne vojne je minilo že več kot 70 let. A zdi se, kot da se ta soteska še vedno drži roba ogrinjala ter uživa v zasluženem miru in mistiki.
